Vsi, ki v teh poletnih in pozneje jesenskih dnevih, imamo privilegij „potepanja“ po čudovitem slovenskem podeželju, praktično vsakodnevno naletimo na kakšen prizor pred katerim običajno zastane dih. Poleg lepih, velikih ali nenavadnih kmetijskih pridelkov oz. čudežev narave, lahko predvsem občudujemo kako tudi na podeželju čedalje bolj skrbijo za estetski izgled domačij. Le redke so namreč zasebne hiše, domačije, kmečka gospodinjstva in gospodarski objekti, poslovni objekti in podobno, ki zlasti med aprilom in septembrom ali oktobrom, niso v veliki meri okrašeni z lepimi lončnicami, sadikami cvetja in drugim zelenjem, kar nedvomno daje veliko lepšo sliko, tako domačinom, kot turistom ali mimoidočim potnikom. Še bolj pa veseli dejstvo, da tudi tiste družine, ki živijo v skrajnje težki socialni stiski, veliko pozornost posvečajo estetskem videzu svojega bivalnega in sploh življenjskega okolja. Lepote cvetja še same od sebe pritegnejo pogled vsakega obiskovalca ali mimoidočega.

Toda, ko se jesen preveša v zimo, ko se ozračje ohlaja, narava odhaja na počitek. Listnato drevje bo kmalu odmetavalo listje, trava raste počasneje, konec bo tudi cvetenja rož. A to ne velja za domačijo Kocmut iz Apaške doline, na začetku vasi Segovci, tik ob zelo prometni regionalki Gornja Radgona – Šentilj. Kocmutovo hišo tudi v teh jesenskih dnevih, ob koncu septembra in začetku oktobra krasijo cvetoče rože, za katere skrbita Marjeta in Stanko Kocmut. Posebej v poletnem času sta njihov dom, in tudi bližnja okolica, en sam rožni vrt. Rože so sedaj, ko sta v pokoju, njuno veselje. Stanko, ki je upokojen veterinarski tehnik, izhaja iz kmečke družine v Trnovski vasi. O svojem konjičku, torej rožah, je povedal: „Rože imam rad že od otroštva, saj jih je gojila tudi moja mama. Tedaj smo gojili rože doma, po potrebi pa smo jih izmenjavali s sosedi in širše. Tudi tedaj smo imeli rože na oknih, ne takih kot danes, ko jih kupujemo pri vrtnarjih. Rože smo gojili tudi na zelenjavnem vrtu. Ponavadi smo jih sadili na robu vrta, ob plotu. Ker sem pri mojih 74 letih in kot upokojenec, imam več časa za rože. Vesel sem, da jih ima rada tudi moja sopotnica Marjeta. Z njimi je veliko dela. V letošnjem sušnem poletju še posebej. Kljub temu, da so že noči hladne, še vedno lepo cvetijo. Ker je hiša ob cesti, jo občudujejo tudi mimo vozeči popotniki, zlasti kolesarji, ki se vozijo po tej kolesarski poti, ki povezuje Avstrijo in Slovenijo. So tudi taki, ki se ustavijo in jo fotografirajo“.