Najhujša nesreča v zgodovini hrvaškega gasilstva, ki se je na današnji dan (30.8.) pred štirimi leti zgodila na Velikem Kornatu, še danes buri duhove pri južnih sosedih, še zlasti v Dalmaciji. Ko je 30. avgusta 2007 zagorelo na enem izmed številnih otokov nacionalnega parka Kornati, je gasilsko poveljstvo iz Šibenika na otok poslalo helikopter s 13 gasilci, ki bi morali pogasiti gorečo visoko travo in nizko grmovje. Požar ni ogrožal nikogar, a so gasilci odkorakali v smrt, saj jih je umrlo 12, preživel pa je le eden. Zaradi močnega vetra helikopter v drugem naletu ni mogel odložiti "vodne hruške" s 1.650 litri vode za gašenje na vrhu hriba, kjer so čakali gasilci. Trinajsterica večinoma prostovoljnih gasilcev se je zato odpravila proti "hruški", med potjo pa jih je zajel ogenj. Zaradi slabih zvez so nesrečneži pomoč dočakali šele čez pet ur, ko je umrlo že šest gasilcev. V naslednjih dneh je v zagrebški bolnici umrlo še šest gasilcev, s hudimi poškodbami je preživel le 23-letni Frane Lučić, ki se je drugič rodil, saj tudi sploh ima rojstni dan 31. avgusta.
In prav zaradi njega mnogi odgovorni, med njimi tudi nekateri izmed višjih politikov, še danes nimajo mirnega spanca. „Prekleti otok“, kot so ga nekateri poimenovali je namreč spremenil življenje mnogih dalmatinskih družin, še vedno pa ni jasno zakaj so morali umreti pridni fantje. Okoliščine in vzroki nesreče so še vedno nepojasnjeni in še naprej razburjajo predvsem dalmatinsko javnost, ki še posebej ob žalostnih obletnicah sproži številne ostre in strupene strele proti Zagrebu, sedaj je pa tudi proti Bruslju. Oblasti so sicer ugotovile, da je bil za smrt kriv eruptivni požar, v katerem naj bi izgorele nehomogene plinske mase, pri čemer se lahko temperatura povzpne celo na 1.200 stopinj Celzija. Komisija je ugotovila, da se je ogenj v močnem vetru širil s hitrostjo 40 m/s, kar je bilo usodno za skupino, toda...
Uradni raziskavi javnost ni verjela, ker so se pojavili obdukcijski zapisi, da so gasilci goreli dvakrat. Prvič jih je zajel ogenj trave in grmovja, ki pa jih je samo ranil in onesposobil za gašenje oz. premikanje. Prava tragedija, ki je bila kriva za smrt 12 oseb, naj bi se dogodila ob drugem silovitem požaru, za katerega obstajati dve teoriji. Po prvi naj bi usodni požar povzročilo curljanje goriva iz reševalnega helikopterja, po drugi pa naj bi prišlo do eksplozivnega požara zaradi ostankov bomb iz obdobja Natovih bombardiranj Beograda v letu 1999, ko so skušali Srbom preprečiti napade na Kosovo. Edinemu preživelemu Franetu Lučiću, ki bo jutri 31. avgusta praznoval 27. rojstni dan je v tolažbo, da se je potrdila njegova teorija, da ni bilo eruptivnega požara in da je prišlo do nenadnega drugega požarnega vala, zaradi katerega je izgubil zavest. Ko se je zbudil so bili okoli njega mrtvi in ranjeni tovariši. Številni so ga dolžili, da s svojim pričevanjem ščiti odgovorne, kar očitno ne drži. „Sprašujem se, zakaj smo pet ur čakali na pomoč in zakaj nismo bili takoj premeščeni v splitsko bolnišnico. Hotel bi tudi vedeti, koga smo tam reševali. Če bi rešil vsaj eno človeško življenje in da bi se mi dogodilo to, kar se je, bi bilo vse veliko lažje“, se je v Slobodni Dalamciji spraševal mladenič, ki je prestal že nešteto plastičnih operacij. Na poletno sonce lahko gre prostovoljni gasilec iz Tisnega šele po 18. uri, v morju se ob zaščiti številnih krem lahko kopa le pol ure. dnevno
Kljub vsemu je Lučić že lani doštudiral na splitski elektrotehniki, kjer dela še magisterij, zdaj pa želi samo resnico. „Vsi imamo pravico izvedeti, zakaj sem dobil takšne opekline in zakaj so umrli moji prijatelji. Štiri leta so minila, a še vedno ni nič zaključeno in nihče še ni odgovarjal za to tragedijo. Ponavljam: Ne želim nobenega maščevanja temveč le resnico. Na sodišču želijo pokazati, kot da smo se mi sami zažgali, ker smo bili nesposobni, in da nihče drug ni kriv. Po mojem so krivi vsi od vrha do dna, cel sistem je razpadel“, je dejal Lučić, ki le stežka pogleda proti otočkom v Kornatih, ki so mu zelo spremenili življenje.
Doslej je za zamudo pomoči kot tudi za vrsto napak obtožen le nekdanji gasilski poveljnik Dražen Slavica. Paško Petrina je obtožen, da je s cigaretnim ogorkom povzročil požar. A Lučić meni, da v takšnem primeru ne obstaja le peščica krivcev. Tako Lučić kot tudi družine umrlih ne verjamejo uradni razlagi dogodkov. Kot je za hrvaške medije povedal Lučić, so prepričani, da obrambno ministrstvo skriva pravi vzrok nesreče. Sam najbolj verjame razlagi, ki jo je javnosti predstavil upokojeni poveljnik hrvaške vojske Nediljko Pušić. Ta namreč meni, da je na Kornatih eksplodirala Natova bomba, ki jo je pilot zveze tja odvrgel med bombardiranjem Beograda leta 1999, ko ni mogel zadeti tarče. Šlo naj bi za bombo CBU-87, Lučić pa je primerjal svoje poškodbe in poškodbe umrlih kolegov z ranami vojakov v Afganistanu. Pravi, da so identične, in tako ne verjame, da bi poškodbe lahko povzročil le požar.
„Ni skrivnost, da so bombe metali v Jadransko morje. Tako mislim, da podobnosti niso naključne. Sam se sicer kakršne koli eksplozije ne spominjam, a bi to lahko bila posledica velikega šoka“, pravi Lučić, ki enako kot vsi drugi, ki ne verjamejo v uradno razlago dogodkov, dodaja, kako je zelo čudno tudi to, da je po požaru na Kornate odšlo na stotine specialcev. To je le še potrdilo sum, da obrambno ministrstvo nekaj skriva. Inšpektor za požare Branko Šimara po drugi strani zagotavlja, da bi bilo povsem nemogoče, da bi na Kornatih res eksplodirala Natova bomba. Vojska pa se je po njegovem odpravila na Kornate samo zato, ker je morala preiskati teren, to pa je del protipožarne zaščite. Ob tem Šimara izpostavlja, da razlaga, da so gasilci umrli zaradi požara, družinam ne ugaja zaradi odškodnin. „Kakorkoli že, odgovora na mnoga naša vprašanja ni, sodni postopek, od katerega smo veliko pričakovali pa je postal prava farsa. Zato ponavljam: Jasno je, v kornatski tragediji zatajil celotni sistem, od vrha do dna. Vse se je raspadlo, na sodišču pa želijo prikazati, da smo se mi sami zažgali ker smo bili nesposobni, ter da nihče drug ni kriv“, pravi Lučić, ki nadaljuje: Dokler ne bo izvedel resnico podkrepljeno z dokazi, ne bom imel mira. Zato mi ne pade na pamet, da bi šel na Kornate ob letošnji obletnici tragedije. Mogoče za pet – šest let, mogoče pa nikoli. Spomini so težki in boleči, zato bi mi obisk oživel grozne spomine in uničil mirne sanje, koliko jih sploh imam...“