Matjaž Frangež izdal drugi del knjige Kaj nam pa morete Pred dnevi je 27 – letni Matjaž Frangež iz Radencev predstavil drugi del knjige Kaj nam pa morete, s podnaslovom: Orožarski tajkuni. Frangež je povedal, da 80 odstotkov knjige, ki obsega 714 strani, sestavljajo dokumenti, tik pred volitvami pa jo je objavil, ker mu je ni uspelo dokončati prej. „Le skupaj lahko dosežemo, da bosta zavladali resnica in pravičnost. Vsakdo lahko postavlja ključna vprašanja o verjetno prvi veliki kraji skupnega premoženja. Domovina si to zasluži! Torej sprašujmo,” je Frangež zapisal v uvodu knjige. Sam je tudi prepričan, da je knjiga, v kateri je objavljenih prek 580 strani zaupnih dokumentov, priložnost stopiti iz začaranega kroga in končno razčistiti orožarsko afero. „To nam lahko uspe le vsem skupaj; novinarjem samim, brez politike“, meni mladi pravnik in nekdanji novinar Tednika TVS. Zanimiva je tudi vsebina knjige razdeljena na 14 delov: 1. Uvod; 2. Zadeva: Orožje; 3. Orožje »za Slovenija«; 4. Nepregledna razprodaja; 5. Prihodki; 6. Ustavitev; 7. Brnik; 8. Še o Nikolaju Omanu; 9. Mariborsko letališče; 10. Hasan Čengić; 11. Depala vas; 12. Parlamentarci preiskujejo; 13. Ugotovitve; 14. Seznam transportov.
V knjigi je razložen mehanizem opravljanja trgovine (tako odprodaje orožja nekdanje JLA kot transportov iz tujine), razviden iz oz. dogovoren z zapisnikom koordinacije MORS-MNZ. Vsebuje prek 40 dokumentov, ki so bili podlaga skladiščnikom za izdajo materiala iz skladišč nekdanje JLA, popis orožja iz ložniškega skladišča, ki med Mogetovo preiskavo domnevno ni obstojal, prek 50 VIS-ovih depeš, zaradi katerih so bile na mejnih prehodih dvignjene zapornice, brez da bi bila opravljena predpisana mejna kontrola, uradne zaznamke policije in vojaške obveščevalne službe o pogovorih s pričami, celoten magnetogram zaslišanja Hasana Čengića pred prvo preiskovalno komisijo. Vrednostni obseg trgovine je razviden iz objavljenih izpiskov enega od računov Nicholasa Omana.
„Dodajam zanimive izjave delavcev MORS, podanih vojaškim obveščevalcem, kot so, Ludvik Zvonar: »Poleg zabojnikov s tem orožjem (uradnih pet pošiljk za RS, op. M. F.) je vedno prispelo še nekaj zabojnikov za kupce iz Hrvaške in BiH. Tudi ti so bili odpeljani iz Kopra, in sicer na podlagi ustreznih dokumentov za tranzit. Dokumente je podpisal Janez Janša, ki je bil tudi navzoč pri vseh prevzemih orožja«; Elo Rijavec: »Kontejnerji so se odprli, izločilo se je orožje in opremo, ki je bila namenjena za potrebe slovenske vojske ter se poklicalo ministra Janeza Janšo, ki je osebno pregledal vsako tako prispelo pošiljko. Običajno je vsaka ladja ob naročeni količini orožja za potrebe slovenske vojske, ki je tvorila približno 10 % celotnega tovora, pripeljala še 90 % za slovensko vojsko nezanimivega orožja in opreme (kalašniki kalibra 5,45, pištole Makarov, uniforme, čelade ipd.), ki so jo imenovali balast in so jo pozneje odprodali kupcem v južni državi«; še enkrat Elo Rijavec: »Količino orožja in opreme, ki so jo imenovali balast, je osebno odrejal v nadaljnjo prodajo minister Janez Janša. Vse operativno delo v zvezi s tranzitom, zavarovanjem prevoza in pobiranjem denarja pa je, kot ve, opravljala VI. uprava MORS. Kam je šel na ta način pridobljeni denar, Rijavec ne ve«“, pravi avtor knjige
V njej najdemo tudi vmesno in končno poročilo druge preiskovalne komisije - Mogetove komisije, magnetogram sestanka državnega vrha, kjer je dogovorjena prekinitev orožarstva. Na sestanku, na katerem je bila dejavnost prekinjena (6.1.1993), je Janez Janša povedal: »Kar se tiče orožja, je to po zakonodaji itak v moji pristojnosti, ampak jaz tega nikoli do zdaj nisem samostojno odločil. Tako da je bilo vedno potrebno politično soglasje. Jaz se s tem strinjam, samo bo treba tako tudi pojasniti. Mi smo do zdaj in Bosancem in Hrvatom ta tranzit omogočali«. Podatki objavljeni v knjigi pričajo, da je med letoma 1990 in 1993 v Luki Koper pristalo okoli 40 ladij, ki so pripeljale orožje. Objavljenih je nekaj vladnih poročil - nobeno gotovinskega poslovanja ne omenja. Gotovina - čeprav je poslovanje v kešu že priznano - ni knjižena nikjer (iz objavljenih zapisnikov o predaji gotovine med MO in MNZ v zadevi Brnik je razvidna predaja milijonov USD, ki niso knjiženi v nobenem znanem poročilu). Neevidentiranje gotovinskega poslovanja je razvidno tudi iz v DZ sprejetega poročila KNOVS iz konca mandata 2000-2004, katerega vsebina je objavljena v knjigi. Knjiga razkriva tudi, da brniško letališče zatočišča ni nudilo zgolj enemu transportu orožja.
Imena akterjev slovenske politike so enaka že skoraj dve desetletji. In če govorimo o akterjih orožarske zgodbe, ne gre spregledati naknadnih udeležencev, tistih, ki zaradi strahu pred afero, kot odgovorom na vtikanje nosu v tabu temo, najprej niso podprli in zavarovali preiskovalcev - delavcev policije. Popolnoma isti odnos pa so obdržali do danes. Njihov poligon so bile tudi parlamentarne preiskave, ki so bile načrtno onemogočene. „Moje preiskovanje trgovine z orožjem poteka že pet let, ne glede na politično dogajanje, zato v tem pogledu tudi volitve niso relevantne. Če bi knjiga izšla denimo konec prejšnjega leta, bi poslušal, da motim priprave na predsedovanje Svetu EU. Izid po volitvah bi lahko spremljale trditve, da motim sestavljanje vlade. Skratka, nenehno je moč najti utemeljitve zarote“, je odločen Frangež, čigav drugi (enako kot prvi) del Kaj nam pa morete! dokazuje, da resnici za vselej ne more uiti nihče. Pa četudi slovenski trgovci s smrtjo, povsem prepričani, da psi lajajo, karavana pa gre dalje, še vedno vpijejo: "Primite tatu!