Obeležili so svetovni dan zaščite živali Leto je naokrog, in zopet je tukaj bil 4. oktober, svetovni dan zaščite živali, ko skušajo različna društva za zaščito živali, vsaj nekoliko ozavestiti ljudi, da so tudi živali samo živa bitja. In med slednjimi deluje tudi Društvo za zaščito živali Pomurja (DZŽP), ki nekako pokriva vseh 27 pomurskih občin. Izmed številnih aktivnosti, ki potekajo skozi celo leto, pa je omenjeno društvo ob letošnjem svetovnem dnevu zaščite živali, minulo soboto, 4. oktobra, postavilo stojnice na treh lokacijah v mestu Murska Sobota, ter tudi v Beltincih, kjer se je odvijalo marsikaj zanimivega, predvsem v korist nedolžnih in nemočnih živali.
Na stojnice so povabili vrtce, šole, župane, duhovnike, ter vse ljudi dobre volje, ki jim ni vseeno kako se vsakodnevno obnašamo do živali. „Vsekakor so še posebej bili vabljeni vsi člani različnih društev, in ljubitelji živali, ki smo vsem obiskovalcem, predvsem lastnikom živali, ki se malo zavedajo kako pomembno je skrbeti za živali, lahko s svojim primerom pokazali, da s skupnimi močmi lahko rešimo marsikatero nedolžno živo bitje, ki je prepogosto neupravičeno trpinčeno. Žal je pri nas še vedno veliko ljudi, ki jim živali ne pomenijo veliko, a k sreči je takšnih vedno manj“, nam je povedala predsednica DZŽP Breda Habjanič, ki dodaja, da so člani društva in drugi prostovoljci ob stojnicah, ob katerih se je letos zbralo presenetljivo veliko ljudi, izvajali različne aktivnosti (deljenje letakov, zbiranje hrane za živali, zbiranje prostovoljnih prispevkov…) in drugače pomagali, tako društvu kot predvsem živali.
Zlasti pa so aktivisti svetovali kako v zimskem času poskrbeti za preživljanje hišnih ljubljenčkov in vseh drugih živali. Posebno pozornost so namenjali tudi sterilizaciji psičk in muc, s čem želijo prispevati, da bi bilo manj odvrženih mladičev... Nekaj misli ob svetovnem dnevu živali: „Ljudje so zemeljski hudiči in živali njihove trpeče duše. Kot razmišljajoč človek, ki čutim z živalmi njihovo bolečino in trpljenje, želim potrkati na vest tistih, ki gredo hladnokrvno mimo trpečih živali in jim povedati, da je žalostno, da na svetu živi veliko ljudi na robu eksistence in brez zagotovljenih eksistenčnih pravic, vendar zanikanje osnovnih pravic živalim ne bo pripomoglo k reševanju problema lakote in nasilja nad ljudmi, niti ni razumno zahtevati od mučenih živali, naj počakajo, da bomo najprej ljudje dosegli svoje pravice“ (Kristina Ferlic iz Maribora). „Zakaj ne bi naredili živalim veliko presenečenje? Pustimo jih živeti ne samo na njihov dan, to je 4. oktober, temveč naj živijo še naprej, vse tja do naslednjega 4. oktobra. Naj živijo primerno svoji vrsti, naj bodo svobodne, naj jih nihče v tem času ne preganja, zastruplja, ubija in celo jé. Naj v tem času izginejo poskusni laboratoriji, lovci, klavnice, cirkusi, vse, kar je naperjeno proti našim živalskim prijateljem. Kdo si želi biti tarča lovcev? Kdo si želi, da bi na njemu delali zverinske poskuse, zaradi katerih bi imel celo življenje okvarjeno zdravje, če bi sploh preživel. Kdo si želi biti na mestu npr. kravice, ki jo vodijo v klavnico, kjer jo bodo živo razkosali? Kdo si želi biti na mestu cirkuške živali, ki jo neskončno dolgo brutalno trenirajo? Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. In to naj velja tudi za naš odnos do živali. Kar ima oči, odgovorni ljudje ne jedo. Ali ni bolje pojesti npr. vegetarijanskega kosila kot pa meso, torej nečesa, kar je pridobljeno z ubijanjem, kar je pridobljeno na skrajno neetičen način, kar je polno trpljenja ubite živali. Mnoge znanstvene raziskave dokazujejo škodljivost mesa in njegovo vlogo pri tako imenovanih civilizacijskih boleznih“ (Sonja Babošek, ljubiteljica živali iz Gornje Radgone).
„Krščanska vest se ne more zadovoljiti z neizvajanjem pete zapovedi do klavnih živali. Kdor si je enkrat ogledal klavnico, je običajno šokiran in navdan z odporom. Skoraj vsak je mnenja, da je brutalno klanje živali, ki so jih najprej zredili in spitali, da bi jih končno požrli, sramotno za sedanje človeštvo in posebej za krščanstvo“ (Gunther Weitzel, nemški kemik).
„Vedno me najbolj prizadene, žalosti in hkrati jezi samo eno - človeška krutost. In nesposobnost, da bi se ti osebki, ki jih na žalost imenujemo ljudje, pa si tega seveda ne zaslužijo, vživeli še v koga drugega. Ko za take uporabimo besedo »ljudje« žalimo vse ostale, ki so ljudje tudi po vsebini, ne le po obliki. Takim »ljudem« v narekovajih seveda, pa še žival ne moreš reči. Ker še živali imajo več srca. Nekateri osebki brez srca si mislijo: Glavno, da je meni dobro. Ena mačka gor ali dol, in jo odvrže kar ob cesti, da jo povozi prvo vozilo, saj se nihče ne spomni, da bi jo pobral, da bo spet dihala zrak. Kar si tisti, ki jo je tam odvrgel - ne zasluži. Niti zraka. Ker se to ne dela. In tako se ne dela. Če jih že nočeš imeti, je pač za to potrebno prej poskrbeti. Ali pa - enostavno ne imeti mačk. Če že nočeš, da se plodijo. Za to lahko poskrbijo tudi veterinarji. Čisto enostavno. In logično. A za nekatere očitno ne. Ker se v svoji plitki pameti ne morejo vživeti v drugega. Pa čeprav je žival. Ne vedo si namreč predstavljati, kako bi bilo njim, če bi jim kdo to delal. Jih pustil na cesti. Kjer mimo rohnijo avtomobili. Ali jih vrgel v greznico. Ali v vreči zavezane - da ne morejo plavati - v deročo reko. Tega si ne vedo predstavljati. Popravljam - si nimajo s čim. Nimajo ne srca in ne pameti. Ker če bi imeli, tega gotovo ne bi počeli. Ampak - veste kaj? Točno to si taki osebki, ki jim celo rečemo ljudje, čeprav to seveda niso - zaslužijo. Cesto, greznico ali deročo reko. Kaj takega jih seveda ne bo doletelo. Ker smo ljudje. Kako absurdno. A srčno upam - in verjamem - da jih čaka. Kazen za brezsrčno ravnanje. Za mučenje. Pa naj bo ljudi ali živali. Ker tisti, ki mučijo živali, mučijo tudi ljudi. A kazen bo. Brezsrčna. Kot so brezsrčni taki, ki to počnejo“ (Vida Toš iz Murske Sobote).