Tako nam je povedala Marija Cafnik in Hrastovca, ko smo jo obiskali ob njenem 101 letu življenja. Ko smo prišli k njej, je pometala prag hiše v kateri živi in gospodari že 60 let. Našega obiska se je razveselila in bila pripravljena povedati marsikaj zanimivega iz njenega dolgega življenja. »Leta mi hitro minevajo. Za mano ostajajo le spomini, mladost pa se mi oddaljuje«, je modrovala. Marija je čila in zdrava in se veseli vsakega dneva življenja. »Imam srečo, da sem trdnega zdravja, da sem pri močeh in zdravi pameti. Srečna sem, da lahko sama poskrbim zase. Redno si kuham in opravim vsa gospodinjska dela. Pri hrani se ne zanemarjam, saj si redno kuham, kot takrat, ko sem imela družino. Pri tem nisem izbirčna. Najrajši jem preproste jedi. Glejte, tukaj vam pokažem moj zajtrk. Skuhala sem si koruzne žgance in mleko. A, veste kako so dobri! Poleti kuham s plinom, sedaj pa na štedilniku na trda goriva, da imam v kuhinji, kjer preživim dan, toplo. Drva mi pripravijo moji »tamladi«, iz drvarnice pa si jih še prinesem sama. Srečna sem tudi, da še lahko berem časopise in sem tako na tekočem, kaj se dogaja doma in po svetu. Tudi s politiko, ki ni koli ni bila kaj prida. Vesela sem, da me obiskujejo moji otroci, vnuki in pravnuki. Vesela sem tudi, da pri meni živi tudi snaha in tako nisem osamljena.«
Marija se rodila 22. septembra 1907. leta, v družini Zorčič v Vukovju pri Pernici, v kateri so se rodile 4 hčerke. Po osnovni šoli se je pri Mariji Vukelič v Jarenini izučila za šiviljo in se zaposlila pri Justini Fridau na Studencih v Mariboru. Tam je leta 1928 opravila mojstrski izpit. Leta 1929 se je v tedanji Šmarjeti ob Pesnici, poročila s Francem Cafnikom, ki je bil rojen 1903. leta, umrl je 1983. leta, in je bil po poklicu kolar. Po poroki sta se naselila v hiši blizu Hrastovca, ki je bila last bogataša Ornika iz Ptuja. Po 12 letih viničarstva, sta si kupila v Hrastovcu, kjer sedaj živi, zemljo in si gradila hišo, v katero sta se vselila 1948. leta. Po poroki sta oba odprla obrt, mož kolarsko ona šiviljsko, ki sta jo vodila vse do časa ustanavljanja zadrug. Marija je v času, ko je imela obrt, izučila 5 vajenk. Ker nista hotela v zadrugo sta obrt odjavila, delala pa na črno, da sta lahko preživljala družino. Ob tem sta, kakor pri vsaki hiši, redila krave in svinje, kar je dajalo pomemben delež za preživetje družine.
Ob obujanju spominov na minula leta so se ji tu in nam orosile oči. Kako se tudi ne bi, ko pa je doživljala težke trenutke v svojem življenju. V zakonu se jima je rodilo10 otrok, od katerih živijo štirje. Pri naštevanju otrok se ji je ustavila beseda. »Začela se je druga svetovna vojna. Blizu našega doma je bil bunker, v katerem so se ob napadu Nemcev jugoslovanski vojaki predali. Za sabo so pustili veliko razstreliva. To je bilo usodno za moje tri sinove.« Tu se je ob pripovedi ustavila, kajti v njej se je obudil strašen prizor.« Bila je nedelja, veliki petek, 11. aprila 1941. V kuhinji sem mesila testo za velikonočni kruh. Nenadoma sem slišala strašen pok. Šla sem pogledat, kaj bi to bilo.V grozi sem zagledala strašen prizor. Mojih sinov, starih 7, 8 in 10 let, ni bilo več. V sekundi jih je raznesla mina, ki so jo našli v bližnjem bunkerju in so se z njo igrali.« Doživljala je tudi srečne trenutke. Veliko ji je pomenilo lepo družinsko življenje. Veliko zanimivega nam je povedala tudi iz življenja na vasi v preteklosti. Spominja se časov, ko je v Maribor peš nosila sir in smetano, ter »našopane«, na silo krmljene, kokoši in piščance. Tudi na tak način so prišli do denarja, ki so ga potrebovali za preživljanje in dokup zemlje. Spominja se še pešpoti po katerih je hodila k maši v Voličino. Ob slovesu nas je prosila, naj zapišemo, da jo je za njeni 101 rojstni dan obiskal župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, s katerim se je tudi slikala. Ob obiskih domačih, je še omenila novega župnika v župniji Sv. Ruperta v Voličini Cirila Čuša, predstavnike Karitasa in Društva upokojencev iz Voličine. Vsem se iz srca zahvaljuje.