Sveta Trojica, 1. avgusta - Ljudje smo dejansko živa bitja, vendar čedalje bolj pozabljamo na svet okoli nas, ki prav tako živi in ima pravico do življenja. Na svetu je veliko dobrih ljudi, vendar le nekateri to priznajo in pokažejo, saj jih le peščica pokaže svojo humanost in spoštovanje do drugih živih bitij, ki bivajo v istem okolju kot človek. Ker ljudje ne razumemo oziroma nočemo razumeti živalskih klicev na pomoč, se moramo zavedati, da je morda vsak „hov“ ali vsak „mijav“ hkrati tudi klic na pomoč. Človekova okrutnost do živali je v današnjem času dosegla do zdaj še nepoznane razsežnosti; mnoge živali životarijo v za njih neprimernih bivališčih ali pa so brezupno prepuščene cesti in svoji usodi. Takšno stanje je potrebno spremeniti, in zato so se tudi v Društvu za zaščito živali Pomurja, kot pravi njegova predsednica Breda Habjanič, trdno odločili, da razmere glede sobivanja človeka in živali, ki so kritične v celotni pomurski regiji, spremenijo na bolje. Žal pa vsak dan zamujanja na tem področju pomeni tudi smrt ali vsaj hudo trpinčenje za kakšnega štirinožnega prijatelja, za kakšno muco, in še posebej za kakšnega kužka. Zato mnoge živali nikoli ne bodo dočakale, da bi se pomurski župani dovolj ozavestili, in da bo tudi skrajnja severovzhodna regija dobila ustrezno zavetišče (azil) za zavržene živali.
Tako tudi mnoge štirinožne prijatelje ni doletela lepa usoda pasjega mešanca srednje rasti, ki je kar nekaj časa prebival v azilu soboške Veterinarie. Tam je čakal na novega lastnika, a ker tega sprva ni in ni bilo, mu je resno grozila evtanazija. Toda zgodil se je „čudež“, kajti po objavi reportaže v Novicah o Mikiju, kot mu je ime, ljudje niso dovolili nobene usmrtitve. Iz celega Pomurju, in celo iz cele Slovenije, so začeli klicati dobri ljudje, ki bi radi nudili topli dom dejansko lepemu prijateljčku. In tudi v omenjenem začasnem azilu se je bilo težko odločiti komu izmed več deset zainteresiranih, ki so klicali ali prišli v Mursko Sobot, zaupati kužka, za katerega je aktivistka Društva za zaščito živali Pomurja, Sandra Horvat in njene kolegice ter kolegi, ki jim ni vseeno za nobeno živo bitje, dejala, da gre za „pravo dušico“, katero vsi imajo nadvse radi. Žal pa ta velika ljubezen prijateljev živali in tudi veterinarja Mišota, Mikiju ne bi pomagale, kajti kužek je bil (pre) dolgo v azilu in če ga nihče ne bi „posvoji“, bi ga bilo treba evtanazirati. To so žal dejstva, in samo od ljudi, ki za to imajo možnost je bilo odvisno, ali bi ta prijazni mešanček še živel in imel topli domek. Pred tem ga nihče ni vzel, ker je nekoliko starejši (pet let), toda ali to pomeni, da človeka starega 35 let treba evtanazirati? In tudi to je botrovalo, da so se mnogi ljubitelji živali iz cele države začeli boriti, da bi prišli do Mikija. Veterianr Mišo, ki mu pomurski zaščitniki malih živali, oddajajo vsa priznanja, je potem odločil, da naj gre Miki mladima zakoncema Andreji in Boštjanu Muršak v Oseku v Slovenskih goricah.
To se je pred nekaj meseci tudi zgodilo, a je mnoge, ki so se tudi borili za lepega kužka sedaj zanimalo, kako Miki sedaj živi. Zato smo se odpravili v Osek 66, kjer Miki dejansko živi „v raju“, v praktično neokrnjeni naravi streljaj od znamenite cerkve Sv. Trojice, v središču istoimenske občine v Slovenskih goricah. Skupaj s psičko Gajo ter natanko desetimi mucami preživlja Miki najlepši del svojega, pred tem žalostnega in klavrnega življenja. Mlada zakonca Andreja in Boštjan ter njena starša z veliko ljubezni skrbijo za svojo domačijo na robu gozda, tam pa tudi živali imajo odlične pogoje. Pa ni bilo na začetku tako enostavno z Mikijem, a se je navadil. „Bilo ga je nekoliko težje socializirati in naučiti življenja na svobodi, saj je večji del življenja prebil v kletki zavetišča. Najprej se je nekoliko preveč potepal okrog sosedov, a smo ga prevzgojili. Bilo je težko tudi z Gajo, ki je očitno želela ostati gospodarica dvorišča, toda uspelo nam je tudi to. Enako Miki ni bil navajen na mačke, toda z nenehnim opozarjanjem, se je spremenil. Vidi se namreč, da ni bil nikoli v urejeni družini in od tod izvirajo njegove vedenjske motnje, toda z našo pomočjo se hitro uči in že sedaj je vse v najboljšem redu. Mi imamo živali navajene, da se ljubijo in zato se je tudi Miki moral prilagoditi dejstvu, da mačke pri Gaji ležijo, kod da bi bile njeni mladiči. Vsi spijo v isti hiški. Sploh pa smo že dalj časa razmišljali, da bi si nabavili še enega psa, saj smo prej, poleg velikega števila mačk imeli samo še psičko, ker nam je prejšnji kuža Lesi poginil zaradi kapi. In tako sem v časopisu prebrala, da v Murski Soboti ponujajo prijaznega psička Mikija, malo sem si še ogledala internetno stran Veterinarije in odločitev je takoj padla. Predlagala sem možu, ki se je takoj strinjal in sva šla na ogled z upanjem, da ga že niso oddali komu drugemu. In k sreči je Miki pripadel nama, tako da sva ga samo, po nekaj tednih odpeljali na kastriranje, sedaj pa je torej vse v najboljšem redu“, nam je razlagala zadovoljna Andreja, ki je računovodkinja v trgovskem podjetju v Lenartu, mož Boštjan pa kot voznik v Intereuropi.
Naša sogovornica poudarja, da zanj ni noben strošek vzdrževati toliko hišnih ljubljenčkov, pravzaprav ona in njen mož to ne gledata skozi denar. „To je naše veliko veselje. Zamislite si samo kakšno zadovoljstvo je, ko prideš iz službe domov, in te toliko prijateljev počaka, da izstopiš iz avtomobila. Cela procesija si želi in komaj čaka, da bi jih malo pobožala“, dodaja Andreja.
TUDI MEŠANČKI SO PRIAJZNI IN HVALEŽNI...
„Kužki brez rodovnika so pogosto neupravičeno zaničevani. Pa kaj, če niso vredni toliko kot pasemski psi. Ali imajo ljudje zato pravico z njimi grdo ravnati, jih pretepati ali celo ob rojstvu kruto ubiti? Seveda ne! In na svetu je na milijone ljudi, ki svojega mešančka ne bi zamenjali niti za deset rodovniških psov. Kako prijazni in pridni so psički, ki pogosto še imena nimajo, lahko povedo samo tisti, ki zanje skrbijo. Ponavadi smo to posamezniki, ki ljubimo živali, in ki nam ni vseeno za nobeno živo bitje. Takšen je tudi Miki, o katerem imamo samo lepa mnenja in dejansko nismo verjeli, da ne bomo našli nekoga, ki se mu bo usmili, in mu bo nudil gostoljubnost. Azilska dejavnost je usmerjena v oddajanje kosmatincev v prave roke, iskanje dobrih in prijaznih lastnikov ter skrb za boljše življenje njihovih varovancev v prihodnosti. Azili namreč ne podpirajo neodgovorne lastnike, ki svoje pse zaradi lenobe ali naveličanosti pripeljejo pred azil in prepustijo tujim ljudem... Tudi Mikiju se to dogaja. Za psička, ki nima pred sabo nič drugega, kot še negotovo životarjenje ob robu groba. To je neprijetne stvarnost in zato lahko samo čaka. Čaka, na kaj? Na to, da se bo življenje vedno znova spreminjalo v čakanje... Kakor človek tudi žival potrebuje zaveznike in pomočnike, ko se mu v prah sesuje celi svet. Najhujša je ignoranca, odtujenost, umik in izogibanje okolja...“, pravi Sandra Horvat, aktivistka DZŽP, ki dodaja, da je „na svetu veliko dobrih ljudi, vendar le nekateri to priznajo in pokažejo, le peščica pokaže svojo humanost in spoštovanje do drugih živih bitij, ki bivajo v istem okolju kot človek“.