Zlatoporočenca Marija in Jože Vok sta se na zlato poroko peljala z zapravljivčkom Joj, kako hitro mine čas, sta nam povedala Marija in Jože Vok iz Jamne pri Sv. Juriju ob Ščavnici, ob praznovanju zlate poroke, na katero sta se pripeljala na zapravljivčku, ki so ga vlekli konji Jožeta Hozjana iz Blaguša. Zlati zakonski jubilej sta s svojimi najbližjimi in prijatelji potrdila s civilno poroko v poročni dvorani občine Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer je obred, ob sodelovanju matičarke Maje Košti, opravil župan Anton Slana, ki je zakoncema čestital in izročil zlatopročno listino ter priložnostno darilo, knjigo dr. Vekoslava Grmiča. Ob tem je med drugim dejal: »Bilo je davnega leta 1961, celo v prejšnjem stoletju. 50 let je minilo od tistega dne, ko sta stopila na skupno življenjsko pot. Iz vajine življenjske pomladi je tistega oddaljenega dne prekipevala ljubezen, hrepenenje in pričakovanja po skupni družinski sreči. A tedaj razmere niso bile naklonjene mladencem, ki sta začela na novo kovati prihodnost iz skromnega. V tistih težkih in nepredvidljivih časih so vajine mladostne sanje prerasle v zrelost klenega mladega moža in žene. Za vaju še kako veljajo besede: »Lastno trpljenje je kakor zrcalo, v katerem spozna človek trpljenje drugih«. S srcem in razumom sta spoznala kaj je prav in kaj ne, kje luč in kje tema in kje poti so, ki k resnici, pravici in poštenju vodijo.
Po času soočenja s situacijo tistega časa je nastopilo poletje vajinega življenja. Nič vama ni bilo podarjenega, kljub trdemu delu in samoodpovedovanju, vidim, da sta bila srečna, ker sta znala in hotela premagovati težave, odpuščati drug drugemu, bila skromna v zadovoljevanju svojih potreb, pa tudi zato, ker nista pričakovala od življenja več kot lahko dá. Razdajala sta se za svoje drage, pa tudi mnogi drugi so bili deležni vajinega razumevanja in dobrote. Kar sta imela in še mnogo več, sta sprva dajala svojim sinovom: Jožeku, Janezu in Dragotu. Jožef in Marija sta opravičeno ponosna na svoje otroke. Vem, da vama je toplo pri srcu, ko opazujeta snahe, vnuke, vnukinje, ki jih imata tako rada, kakor tudi oni vaju, spremljata in se veselita njihovih uspehov in trpita ko jim kaj ne uspe.«
Kakor prvič, sta tudi tokrat stopila pred oltar, kjer je obred v farni cerkvi Sv. Jurija opravil domači župnik Boštjan Ošlaj, ki je prav tako kot župan o njima in njunem skupnem zakonskem življenju povedal veliko lepega. Kot je dejal, sta veliko dala za cerkev, posebno Jože, ki je že 37 let cerkveni ključar. Zahvalil se mu je tudi, da ga je, ko je prišel na faro, vozil po župniji, da je spoznal župljane in kraje. V znak zahvale jima je izročil svečo, na kateri je bil napis 50 let, goreča sveča pa simbolizira njen skupni življenjski plamen.
Oba zakonca izhajata iz velike kmetije in se vse od otroštva ukvarjata s kmetovanjem. Marija se je, kot edini otrok, rodila 1937. leta na veliki kmetiji na Jamni pri Sv. Juriju ob Ščavnici, kjer je z možem Jožetom, po starših prevzela kmetijo. Jože se je rodil 1938. leta na večji kmetiji v Oseku pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Jožek, Ivan in Drago. Vsi so si ustvarili družine in ju obdarili z osmimi vnuki in enim pravnukom. V veliko zadovoljstvo jima je, da si je sin Ivan doma ustavil družino in ženo Stanko nadaljuje kmečko tradicijo. Ker sta oba še pri močeh, rada poprimeta za kmečka dela, ki jih zmoreta. Ob tem je Jože dejavnem tudi v cerkvi, saj je že 37 let cerkveni ključar.
Zaključno slavje se je odvijalo v Gostini Šenekar v spodnjih Ivanjcih, kjer je za zabavo poskrbel ansambel »Na eks«. Zlata nevesta in ženim pa sta tudi zaplesala.